Brezrep

Dežne kaplje velikosti vrtnih jagod so se usule prek hriba, iz katerega so kot svizci štrleli klobuki spomladanskih gliv. Kaplje so se združile v luže, velike kot pomaranče, se prelile po nakloninah in s seboj pomile delce prsti, lanskih vejic in listja. Tanke črte potočkov so prepredle breg, se stekale v večje, slednje v še večje, se združile in zmešale kapilarno mrežo kavne barve, da je vse drlo skozi kanjon.

Črno telo z rumenimi pikami je drpalilo po na pol prepereli bukovi stelji, ki je kot velikanski raft na Zambezi drsela s tokom. Štiri triprste nožice so hitele, a kap je bila daleč... zgoraj. Usula se je toča vej in kamenja. Brezrep se je stisnil k mrzlim tlom in klical vse kuščarske angele na pomoč. Prva pošiljka se je odbila čezenj, v drugi pa mu je debela smrekova veja na hrbet počila buško in ga zbezala s kritja. Gube pobočja so mu stresale pamet, vse dokler ni telebnil v srborite valove naraščajočega potoka.

"Fuj, sedaj pa še kopanje!" si je mislil Brezrep, medtem ko je poskakoval kot fižol v kipeči čorbi restavracije za ljubitelje narodnih jedi.