Spodrsljivček

Živim zavit v sivo tkanino, kamor svež vetrič ne zaide, okrog in okrog ujet med stene nekakšnega ponošenega terarija. V njem živi čudno število majcenih, drobnih, gomazečih prebivalcev. Večina izmed njih nima niti oči, nosu, sploh nima ničesar podobnega ljudem. V resnici jih niti ne vidim, samo strašansko me grizejo, žgečkajo in srbijo. Tukaj trenutno živim s še štirimi bratci, a vsi se vsak dan nekajkrat preselimo.

Vsi bratci so mi podobni, a so precej daljši od mene. Vsak imamo še po enega bratca dvojčka, ki živi dve nogi od nas in še deset bratrancev dvojčkov. Ti živijo še dlje, noga-telo-roka daleč. Srečamo se v vodnem parku. Tam nas bratranci vse odrgnejo s trdimi ščetinami, namakajo, polivajo z vsemi mogočimi dišavami, da me boli cela kost in vsa koža, nekatere moje bratce pa tudi dve kosti. Enkrat na štirinajst dni nas še sfrizirajo. To je prav grozno. Bratranci privlečejo na plan nekaj deset nabrušenih rezil, brusilcev in drugih pripomočkov, ki jim reče naša lastnica pribor za pedikuro. Sliši se prav strašno, še huje pa je, ko drezajo z vsemi temi pripomočki pod kapo, kot bi mi jo želeli odrobiti. 

Krčim se od bolečin, izvijam, umikam se, a na koncu mi klobuk tako pristrižejo, da mi še ves teden rožnata nogavica leze podenj. Šivi se mi zarežejo med kožo in klobuk, nato pa še ta presneti pošvedranec pritiska, da se ne morem izmuzniti. Z bratci se stiskamo kot salama s sirom v sendviču, ki ga je nekdo pozabil na stolu in mu vgraviral svoj zadek. Teto peto sem že prosil, naj se izmuzne iz opetnice ponošenega čevlja, pa je v odgovor le nekajkrat spodrsnila, da sem se z jagodico še močneje nalepil na sprednji del ponošene obutve. Pozimi in jeseni je pri nas močvirje, temačno, vlažno in prenaseljeno. Prav zato imam najraje poletje. Takrat se največja bratca stiskata okoli nekakšnega traku, teti peti pa podplati „kristusk“ nalagajo zimsko pokoro. Prek celega strica stopala se zaljubljeno ovijajo rdeče, rjave in rumene vrvice in trakovi, na zunanjem, koščenem gležnju povezani v majceno pentljico. Naša lastnica je včasih malo nerodna, prav grobo zavija, da stopalo po podplatu zdrsne. Odnese me iz mehke postelje in pristanem na grobem, črnem pesku, v posušeni črni smoli. Najhuje je, kadar se zlomi še drobcen gleženj, takrat na prašni podlagi pustim še svoj oklep. Podričam se s celo dolžino, name pa pade še levi bratec, da za seboj puščam debele rdeče solze. Kako to boli... Takrat v opravičilo dobim čisto svojo pekočo prho, da se ves penim in ostanki nesreče popadajo iz krvavih vrelcev bolečine. Gibki bratranci mi prilepijo čez jagodico velikanski, z letali in helikopterji porisan obliž in še ves teden sem zavit v zdravilni šal, pod katerim mi je obupno vroče. 

Reši me samo obilna količina potu, ki lepljivemu nepridipravu spodnese oprijem. Nikoli prav zares ne vem, kje se izgubi. Moji bratci imajo veliko dela z njim, če se ga želijo znebiti. Jaz sem še zelo majhen in neroden, zato obliž kar sam zdrsne z mene in včasih se še nekaj dni srečujeva, ko leži čisto sam na hodniku. Takrat sem čisto navdušen, da sem Mezinček Spodrsljivček in da imam svoje bratce vedno ob sebi ter da me desna noga nikoli nikjer ne izgubi.