Fik, 3.del

„Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na sveti si, da sam si SONCE

in da s sveta odganjaš-SENCE.“

TONE PAVČEK

Z zgornje postelje se je zaslišalo dihanje globoko spečega smrčača, z občasnimi glasnejšimi vložki, ki so me predramili. Šla sem v kopalnico na zmenek z jutranjo higieno. Zadovoljen izraz se je prikazal v zrcalu. Nikogar nisem želela srečati, dokler ne bom vsaj malo bolj urejena. Prste sem zakopala med lase in si jih nežno razčesala, iz gnezda v pričeski podobno obliko. Opaznejše modrikaste lise pod očmi so potrdile nemiren spanec. Zabavo, ki je dosegla vrh preden sem legla, so razpletali dokaj dolgo. Prava melodrama, polna dialoga, z občasnimi pevskimi vložki in pivskimi vzkliki me je še dolgo vračala med budne.

Skoraj zadovoljna z izdelkom sem šla po prstih v kuhinjo. Na zofi je negibno ležal Jon, z eno roko je čez pas v žličko objemal svetlolasko ob sebi. Obline so bile podobne Darjinim, a je bil obraz delno zarit v vzglavnik, preostanek pa so prekrili razmršeni in zavozlani lasje. Med dekletovimi stegni je bila stisnjena noga dolgina, s privihano hlačnico, ki je spominjal bolj na odvrženo razpadajoče truplo. Druga spodnja okončina, z napol sezutim obuvalom, je visela z visoke zofe. Njegova majica je nabrala variacijo oblik, velikosti in okusov vinskih madežev,  mestoma je bila izvlečena iz hlač, na kratkem rokavu je izpod raztrganine kukala barvna tetovaža. Skozi široko razprta usta je z vsakim izdihom prihajal zvok vibrirajočega majhnega jezička na koncu mehkega neba. Ta, kot suhljati učitelj fizike, ki mu okrogla očala sedijo na konici nosu, z zvezkom in računalom v roki preračunava maso, gostoto, hitrost, temperaturo in ostale fizikalne količine hrane med padanjem v žrelo. Preklop gumba na grelniku vode je prekinil domišljijski tok.

Po apartmaju je prijetno zadišala kava in kot mesečniki so se počitnikarji za nosom prikradli v kuhinjo. Govor jim ni tekel, ker se je po ustih še valjala nesnaga postanih izločkov žlez slinavk. Z mlekom razbarvana in oslajena črna tekočina je poživila sostanovalce in ublažila razbijajoče glavobole. Živahno smo čebljali med zbiranjem opreme. Fik mi je pomagal najti pravo razmerje čebulnega načina oblačenja. Noben moj premik se mu ni izmuznil.

„Zvečer si šla prekmalu spat.“

„Gotovo sem kaj pomembnega zamudila.“ sem odgovorila Fiku.

„Mislim, da je bilo prav zares pomembno,“ je rekel navihano.

„Aja, kaj pa?“ sem preizkušala svojo slutnjo in Darjino trditev, da sem mu všeč.

„Zdaj ne bova zvonila, je toča že mimo. Drugič pa le glej, da česa ne zamudiš.“ Obrazne kosti so v ostrih linijah dajale relief koži, ki se je zdaj temneje obarvala prek lic. Rdečica se je izmuznila med pogumom in sramežljivostjo, ki ne najdeta pravega sozvočja.

Iz rok mi je vzel vso opremo za smučanje, niti malo se ni oziral na moj protest o samostojnosti in neodvisnosti od moških mišic.

„Ni za kaj,“ je jezikavo pristavil in raztegnil nasmeh do modrostnih zob, ko naju je premetavalo po drsečem vozišču.

Od jutra me je mučila bojazen, da me najde z učenjem navdahnjeni Jon. Upravičeno.

„Ooo učenka, si šla dovolj kmalu v mižole včeraj. Skrbi me samo, da si zvečer premalo mehkobe nalila v noge. Brez skrbi, nekaj kovancev mi še cinglja v žepu, za takole preklo bi en kozarček moral zadostovati.“

„V primerjavi z včeraj, si danes resnično prijazen.“ sem pristavila ironično in se nasmehnila. Kljubovalno sem izginila na drugo stran vozila in ignorirala nadaljnje komentarje. S Fikom sva pohitela v vrsto za gondolo. Naenkrat se je nalepil name od zadaj, kot da je vrsta tako zasičena, da med ljudmi ni prostora niti za en kisikov atom več. Skočila bi iz kože od jeze. Vso kontrolo v sebi sem spustila iz povodcev in se sunkovito obrnila, da sem se ga otresla. Veki sta se mi zožili, da sem komaj videla, ustnici sta bili bledo stisnjeni. „Kako pokvarjene možgane moraš imeti, da enostavno ne dojameš, da se mi gnusiš!? Si se mi včeraj in se mi boš jutri! Da ne omenjam patetičnih izpadov osvajanja, na katere ne more pasti niti največja puhloglavka!“

Vse mišice na Jonovem obrazu so popustile. Koža se je povesila, spodnja čeljust se je odlepila od zgornje, v očeh sem zagledala bolečino. V trenutku je izginil v množici. S Fikom sva zaprepadeno strmela za njim in šele ko ni bilo več opaziti premikanja, je Fikov primež na mojih ramenih popustil. 

„Dobro ti je stopil na krempelj. Bal sem se, da mu pokažeš še preostalih devetnajst. Kar malo pregloboko si mu ga zarinila.“

„Vem,“ sem rekla tiho. „Žal mi je, tega nisem hotela...“ sem rekla skesano.

„Njegove metode so še neizbrušene. Pred kratkim ga je pustilo njegovo prvo dekle in nekaj podobnih, a manj krutih košaric ima za sabo. Grem pogledat, kako je z njim. Se dobiva zgoraj.“

Zgoraj sem srečala Darjo. Sploh je nisem spoznala, odeto v vso zimsko preobleko, dokler ni snela čelade. Povedala sem ji o svežem zapletu.

„Zvečer sva se poljubljala.“ je rekla razočarano. „Mislila sem, da sem mu resnično všeč. Ves večer se je stiskal k meni. Še zjutraj me je prosil, naj bom njegova punca. Ne razumem...“

Počutila sem se res obupno. Žal mi je bilo za Darjo, za Jona pa ne več toliko. Jezna sem bila nanj. S tako čudovito punco, kot je Darja, ki povrhu vsega zna še krasno smučati, se dela v rokavičkah.

„Pridi, greva na kakav,“ sem jo povabila. V baru sva sedli na visoke stole, narejene iz surovih lesenih debel, z gladko obrušenim sedalom, da ni bodlo v zadnjo plat. Vsa notranjost je bila izdelana in opremljena v alpskem slogu. Med srebanjem gostega kakava s smetano sem pričakovala, da bo zdaj zdaj izpod mize, iz votlega skupka prirezanih debel, pokritih z vrsto navzgor obrnjenih ravnih polovic debel, kvišku pokukala svižčeva glava. Velika okna so odpirala pogled na prekrasno, zasneženo, deviško gorato panoramo.

Pogovarjali sva se o vsem mogočem. V glavnem je govorila Darja, s tako hitrostjo in takimi miselnimi preskoki, da se mi je včasih vse pomešalo v isto skledo. Govorila je od očeta, ki je ves teden na službeni poti, o mami, ki je naveličana gospodinjstva in utrujena od vzgoje otrok. Staršema je videti, da sta izgubila medsebojno ljubezen, pozabila na svoje sanje in srečo, zato ker skrbita za družino. Mama je pozabila biti ženska in oče je pozabil biti njen moški.

„Tako zelo si želim, da bi starša znala biti srečna in živeti svoje sanje. Ne povesta si, da se imata rada in meni tudi ne. "Rad te imam" deluje name kot urok. V trenutku se predam in upam, da bo trajalo večno. Koza sem, ki še vedno verjame v pravljice.“

„Moraš verjeti. Takoj ko nehaš verjeti v ljubezen, tvoje srce košček za koščkom umira. Čutiš, da je vsak utrip šibkejši, dokler ne ostane samo popolna tišina, ki strašno boli. Upati, da boš našla srečo preprosto moraš, da v tvojih očeh ne dogori plamenček. Verjeti v pravljice pomeni zares živeti.“

Kar naenkrat je dvignila glavo in se prijazno nasmehnila. „Hehe, Žuža, si se razgrela, kot da sem te poklicala na SOS številko.“

„Pa res,“ sem se zasmejala še sama. „Jaz resnično verjamem samo v ljubezen in pravljice.“

Obrani za nekaj velikih kovancev, v zameno za slasten kakav, sva šli zarezovat zavoje v strmino. Vsa slaba volja je ostala v bolj ali manj globokih sledeh, ki so se bleščale v soncu, ko se je oblak snega nad njimi razkadil.