Fik, 3.del

„Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na sveti si, da sam si SONCE

in da s sveta odganjaš-SENCE.“

TONE PAVČEK

Z zgornje postelje se je zaslišalo dihanje globoko spečega smrčača, z občasnimi glasnejšimi vložki, ki so me predramili. Šla sem v kopalnico na zmenek z jutranjo higieno. Zadovoljen izraz se je prikazal v zrcalu. Nikogar nisem želela srečati, dokler ne bom vsaj malo bolj urejena. Prste sem zakopala med lase in si jih nežno razčesala, iz gnezda v pričeski podobno obliko. Opaznejše modrikaste lise pod očmi so potrdile nemiren spanec. Zabavo, ki je dosegla vrh preden sem legla, so razpletali dokaj dolgo. Prava melodrama, polna dialoga, z občasnimi pevskimi vložki in pivskimi vzkliki me je še dolgo vračala med budne.

Spodrsljivček

Živim zavit v sivo tkanino, kamor svež vetrič ne zaide, okrog in okrog ujet med stene nekakšnega ponošenega terarija. V njem živi čudno število majcenih, drobnih, gomazečih prebivalcev. Večina izmed njih nima niti oči, nosu, sploh nima ničesar podobnega ljudem. V resnici jih niti ne vidim, samo strašansko me grizejo, žgečkajo in srbijo. Tukaj trenutno živim s še štirimi bratci, a vsi se vsak dan nekajkrat preselimo.