On ni kriv, krivo je vino!

Celodnevno delo me je popolnoma oželo. Kot cunja oprana s pol litra dodatka za mehčanje perila, sem se razpotegnila v zvezdast položaj na široki postelji. V nogah je utripala, prek dneva zgoščena venozna kri, ki jo je zmanjšan pritisk potiskal v srce in od tam na oddih v pljuča. V stene želodca je še vedno butala zadnja, izdatna pošiljka čaja, ki je v velikih pljuskih spreminjala skoraj statično vsebino žil v deročo reko. Zaprla sem oči in odzvanjanje vprašanj, ki so jih ves dan zastavljali vedoželjni mlečnozobci, je počasi potihnilo.

Fik, 3.del

„Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na sveti si, da sam si SONCE

in da s sveta odganjaš-SENCE.“

TONE PAVČEK

Z zgornje postelje se je zaslišalo dihanje globoko spečega smrčača, z občasnimi glasnejšimi vložki, ki so me predramili. Šla sem v kopalnico na zmenek z jutranjo higieno. Zadovoljen izraz se je prikazal v zrcalu. Nikogar nisem želela srečati, dokler ne bom vsaj malo bolj urejena. Prste sem zakopala med lase in si jih nežno razčesala, iz gnezda v pričeski podobno obliko. Opaznejše modrikaste lise pod očmi so potrdile nemiren spanec. Zabavo, ki je dosegla vrh preden sem legla, so razpletali dokaj dolgo. Prava melodrama, polna dialoga, z občasnimi pevskimi vložki in pivskimi vzkliki me je še dolgo vračala med budne.

Fik, 2.del

„Človek ne dozori

do svojega obraza

brez smeha in čenčarij

in ne brez poraza.“

TONE PAVČEK

Ravno v pravem trenutku se je primajal Jon in se nagnil k meni tako blizu, da sem se zdrznila. „Hej lisička, kam si zbežala? Prinesel sem ti pijačo, da ne boš jutri stala kot smreka na smučeh.“ Pred obraz mi je sunkovito pomolil napol prazen kozarec piva, da me je tekočina jantarjeve barve poškropila po licih. Po vsej verjetnosti je druga polovica ostala na kratkih majicah in športnih hlačah ljudi, ki so mu stali na poti.

„Hvala za prho“, sem pripomnila hladno.

Fik, 1. del

"Toplo je sonce, topla jopica,

topla prijazna beseda,

a najbolj topla deklica, ko me s srcem pogleda."

TONE PAVČEK

V globok prtljažnik sivega kombija so se, kot zadeti glineni golob, razleteli potovalna torba in smučarska oprema. Ob pogledu na torbo sem se spomnila na popek ješčega uradnika, ukleščenega med srajčne gumbe, ki me je predvčerajšnjim postavil pred vrata, na katerih je bil obešen malomarno spisan bel urnik. Menda je za kar deset minut podaljšal delovnik, ker se po dvournem čakanju v vrsti, za mednarodno vozniško dovoljenje, nisem pustila odgnati. Na koncu mu je uspelo najti iglo v senu in me je vseeno poslal pred vrata tako besno, da sem v mislih izdelala brezhiben, briljanten načrt o zmanjšanju izpravnosti njegovega avtomobila. Slaba vest mi je preprečila vandalizem nad zeleno pločevino, ko sem čez dobrih pet minut na parkirišču videla škatlast drobižek, do zadnje molekule napolnjen z gospodom iz urada.

Pozor, hud gurman!

"Niti sanja se mi ne, kdaj se je tako potegnila," je dejal oče. Z glavo nagnjeno na stran je ogledoval dekle pred seboj. Ni mogel dojeti, da njegova smrkljica praznuje že 16. rojstni dan. 
"Saj ni čudno, če ji po enem mesecu gležnji kukajo izpod novih hlač," je zavzdihnila mati.

Marjetka je z obema staršema in mlajšo sestrico živela v majhnem stanovanju, v prvem nadstropju hiše, okrašene z živobarvnim balkonskim cvetjem. V pritličju je gospodovala dobrodušna babica, ki je pred leti skrbela za obe navihani, a olikani deklici, kadar so bili starši zdoma. Zdaj pa sta najstnici babici uslugo vračali s pospravljalno štafeto. 
Mlajša sestrica je ves čas uganjala lumparije, zato je bilo prav nemogoče potuhniti se v lasten kot. Mirovni sporazum je Marjetka z nadležno podrepno muho občasno dosegla le z morilskim pogledom, uperjenim iznad črnih očal v eno glavo manjše bitje pred seboj, za vsak primer je imela v roki še muholovec.