Celodnevno delo me je popolnoma oželo. Kot cunja oprana s pol litra dodatka za mehčanje perila, sem se razpotegnila v zvezdast položaj na široki postelji. V nogah je utripala, prek dneva zgoščena venozna kri, ki jo je zmanjšan pritisk potiskal v srce in od tam na oddih v pljuča. V stene želodca je še vedno butala zadnja, izdatna pošiljka čaja, ki je v velikih pljuskih spreminjala skoraj statično vsebino žil v deročo reko. Zaprla sem oči in odzvanjanje vprašanj, ki so jih ves dan zastavljali vedoželjni mlečnozobci, je počasi potihnilo.
Na eno oko sem pokukala, če se mrtvecu ob meni godi kaj bolje. Kratkolasec ni kazal znakov življenja, zato sem pritisnila dlan na njegovo levo stran reber, da sem otipala vrsto čvrstih vlaken prsne mišice.
Skozi priprto oko je pokukal proti meni, spodnja veka se je rahlo sploščila v srednjem delu, kotički tankih, rahlo našobljenih ustnic pa so se privihali. Bliskovito me je zgrabil za zapestje in se skotalil name. Poljubček za poljubčkom je hitro in mehko pritiskal po mojem obrazu z, od sonca ožganimi, ustnicami. Kot dve hobotnici sva prepredla lovke in se poljubljala dolgo in počasi. V vsakem gibu ustnic sem občutila romantično melodijo v njegovem srcu, kamor me je spravil prvi dan, ko sva postala par. Izpod metlastih trepalnic sta vprašljivo gledali dve svetlomodri šarenici, ki sta se ob zenicah prelivali v rumenkasto. Moje misli so odplavale v peščeno morsko plitvino. Dno le-te je bilo pokrito s svetlikajočo se črno mivko, oblikovano v pravilne vijuge, ki jih je nasulo valovanje oceana, prestreljenega z navpičnimi sončnimi žarki. Kot bi imela vsaka kožna celica svoj živčni končič, sem občutila božajoče, od sonca ogrete molekule vode, ki mi polzijo prek lic, vzdolž in počez, vse do žgečkljivih podplatov. Včasih imam občutek, da ta ocean živi samo v njegovih očeh, da tam lahko plavam, dokler me ne bodo v lesenem zaboju položili med deževnike in krte.
Tako sem se prepustila sanjarjenju, da sem z udi naredila skoraj cel plavalni cikel.
„Ti plavaš delfina?“ se je zdrznil Jakob.
Zasmejala sem se, ovila noge še bolj okoli njegovih, da nisem najbolje vedela, kako jih bova kasneje razvozlala in se strastno zagrizla v njegove ustnice. Navdušeno je sodeloval pri navijanju v klobčič, nato sva v trenutku sva obstala. Z ošiljenimi ušesi sva prisluškovala. Tokrat je bil ropot pri vhodnih vratih še glasnejši kot tisti, ki naju je zmotil med igro Male morske deklice. Niti malo se nama ni svitalo, kaj ga povzroča. V strahu sem skočila in zaklenila vrata v sobo.
„Kdo bo pred mano zaklepal vrata, a?!!!“ sva zaslišala. Prepoznala sva glas in obema je podivjalo srce. Vsi udi so otrdeli, ko je v žile brizgnil prvi odmerek adrenalina. Niti vdihniti si nisva upala, da ne bi izdala, da sva v sobi. „Tole je vse moje, jaz tole vse plačam, 600 evrov na mesec. Kdo bo meni zaklepal vrata pred nosom, a?!!!“ Komaj sva razbrala besede, ko je znova počilo.
„Grem pogledat,“ je šepnil moj Jakob. Moje srce se je popolnoma razdivjalo. Slišala sem ga odpreti vrata na koncu hodnika. „Kaj se dogaja tukaj?“ je previdno vprašal.
„Kajj jje, kdo bo pred mano zaklepal, a?!! Jaz sem tukaj šef, ttole je vse moje, jjaz plačam najemnino 600 evrov na mesec, ti pa boš pred mano zaklepal? Ubil te bom!“ je kriče jecljal.
"Kaj pa je narobe?“ je še bolj previdno nadaljeval Jakob. Nato je zaropotalo, kot bi nekdo zdrsnil na eno stopnico nižje. Bala sem se, da je Jakoba potegnil po stopnicah. Moje misli so mrzlično iskale rešitev, ki jo bom sposobna izvesti proti skoraj pol metra višjemu pijanemu šefu. Moje možnosti so bile skoraj nične v boju z več kot dvakrat težjim, nekdanjim profesionalnim športnikom.
„Saj ni nič narobe,“ sem s hodnika zaslišala še drugi znani glas. Nato je zacvili še nasilnežev psiček, ki ga je očitno nekdo pohodil. „Pojdi raje nazaj v sobo,“ je še rekel isti glas. Olajšano sem izdihnila, ko so se trdi Jakobovi koraki približevali sobi. Brez besed je previdno zaprl vrata sobe in jih zaklenil.
„Kdo je šef tukaj, jaz sem šef, tako bo, kot bom jaz rekel!!!“ je kričal, ko je šel z opotekajočimi se koraki mimo sobe. Do kuhinje se je še nekajkrat zaletel v stene, da se je treslo celo stanovanje.
„Najine kajake je vrgel v steno, naredile so se velike luknje,“ je pretreseno rekel Jakob. „Upam, da so smuči cele.“ Legel je, me močno pritegnil k sebi in naju pokril z odejo. „Na pet centimetrov se mi je približal z obrazom, sem mislil, da jih bom dobil. Bi ga porinil, če bi me udaril, pa sem se bal, da bo padel na prijatelja in dekle.“
„Kdo je tukaj obiskovalec?!! A smo v živalskem vrtu, a?!!“ Slišala sva brcanje škatle po hodniku in nato loputanje vrat hladilnika in tistih na balkon.
Razbijanje, loputanje in vpitje sva poslušala še nekaj ur. Zatem je bilo med tihim pogovarjanjem s svojim dekletom slišati še nekajkrat glasno izbruhov nad njo, dokler ni nočnega miru rušilo le še glasno smrčanje pijanca. Oba sva celo noč zaman preštevala ovce, zaspati se ni dalo. Prevračanju ni bilo konca. Stiskala sva se en k drugemu, se objemala in iskala zavetja. Vsake toliko je kdo prav potiho šepnil: “A ti spiš?“ Drugi pa je s široko odprtimi očmi le odkimal. Tresoče roke so znova potegnile odejo do nosu, cela postelja se je združila s frekvenco utripanja najinih src. Oči sva stiskala skupaj, da se mi je zdelo čudno, da se obrvi do jutra niti za hipec niso spojile s spodnjo veko.
Okrog druge ure ponoči so se nama po glavi še vedno preganjali vsi možni vzvodi, vse kar sva kdaj rekla ali naredila in bi lahko vzbudilo tolikšno agresijo. Pred slabim tednom smo sicer imeli dokaj nekonstruktivni sestanek, pred katerim sva šefa, celih štirinajst dni in še dogovorjeno dopoldne dve uri in pol, lovila kot miš okoli vrele kaše. Končno smo se dogovorili za določitev hišnih pravil. Tako sva nad hladilnikom izobesila dve pravili. "Ta hrana ni za obiskovalce" in "za seboj pomij posodo". Nekateri obiskovalci so si privoščili storitve polpenziona, v breme najinega žepa. Jutranje sonce se je prek ošiljenih vrhov posijalo na razstavljeno posodo, blatne odtise čevljev, pasje dlake in blagoslovljeno straniščno školjko.
Ob četrti uri zjutraj je dolgo zvonila budilka. Oba sva bila v trenutku pri polni zavesti, saj bi naju prebudil tudi zvok lasu ob pristanku na tleh. Oba sva se najprej prepričala, ali bujenje ni zbudilo še vročekrvneža. Jakob je po večerni porciji vožnje do Dunaja in nazaj odhajal na službeni sejem v Munchen. Veliki črni kolobarji pod očmi so bili videti kot nevihtni oblaki nad morsko plitvino, ki so jo odražale njegove oči. Zmedeno je zbiral prtljago in na hitro naredil še fotografije ostankov nočnega razdejanja, me poljubil in objel. Na uho sem mu šepetaje zabičala, naj pazi nase, fotoaparat pa hitro potisnila globoko pod vzglavnik.
Pol ure zatem me je zbudilo mrmranje. „Nehaj no, pusti me.“ Očitno je nesodelovanje dekleta pri jutranji telovadbi sprožilo ponoven izbruh tempirane bombe. Iz sosednje sobe sem zaslišala jezno sikanje nad dekletom, sledili so siloviti udarci v tanko steno in kričanje podobno tistemu zvečer. Ustrašila sem se, da bo prišel kar skozi steno. Moje srce je zopet podivjalo. Pritajila sem se, zadrževala dih, z roko otipala ročaj cepina pod posteljo in prisluškovala. Niti sanjalo se mi ni, kaj pričakovati. Vrata sosednje sobe so se glasno odprla in s težkimi koraki je ponovno prirobantil k vratom, za trenutek postal in nerazumljivo momljal in nadaljeval proti kuhinji. Razmišljala sem, koliko snegolovov je pod oknom in koliko metrov poleta me čaka po odskoku s strehe na tla. Razbijanje v mansardni kuhinji je zbudilo njegovega prijatelja. Ta ga je skušal pomiriti. Skrila sem se pod odejo, zadrževala dih in s tresočim palcem komaj zadela osmico za hitro klicanje in gumb kliči. Zdelo se mi je da zvonjenju ne bo konca, ko se je zaskrbljeno oglasil Jakob.
„Spet se je začelo... Strah me je, ne vem kam naj pobegnem, če pride v sobo.“ sem spregovorila v telefon tako tiho, da se nisem slišala niti sama.
„A želiš, da obrneva in prideva nazaj?“
„Ne vem. Ne morem skozi vhod, ves čas hodi mimo vrat.“
„Skoči skozi okno, že obračam. Prideva čim prej!“ Jakob je očitno slišal dogajanje na moji strani linije.
Skočila sem s postelje, v glavi mi je razbijalo, da nisem mogla niti misliti. Nase sem navlekla jopico in zimske hlače, okrog vratu sem obesila torbico. Zlezla sem na okenski okvir. Na srečo sva pred dnevi čistila sneg z okna, zato v spominu nisem izbrskala nobenega snegolova. Priprla sem okensko krilo, za vsak slučaj torbico postavila v naročje, da se ne bi kje zataknila in zdrsela po strehi. Po mačje sem odskočila prek žleba in se do kolen mehko zarila v sneg. Prebila sem se do vhodnih vrat in prisluhnila. Nevarnosti ni bilo, zato sem stekla po lesenih stopnicah na cesto, kjer sem obstala kot vkopana. Z balkona so se slišali glasovi. „Če nadaljujem, me bosta videla.“ sem pomislila. Mrzlično sem razmišljala, po kateri poti lahko prikrito pobegnem. Glasovi so končno izginili v notranjosti. Pognala sem se v dir proti parkirišču. Kot ponorela sem z avtomobila čistila debelo plast svežega snega, nato skočila vanj in obrnila ključ. Čakanje na ogrevanje dizelskega motorja se mi je zdelo neskončno. Prešinilo me je, da sem vse svoje ključe pustila v zaklenjeni sobi. "Pod streho je lestev, če bo prekratka, bova lahko odklenila ključavnico z zunanje strani," sem razmišljala naglas. Globoko sem vdihnila in kar se da previdno odpeljala. Avtomobil je s podvozjem ril po beli odeji, ko sem dobila sporočilo.
„Sva že blizu, čez 15 do 20 minut bova tam. Ne moreva hitreje, na cesti je ogromno snega.“ je pisal Jakob. Malo me je skbelo, kljub temu, da je odličen in zbran šofer, zato sem takoj odgovorila, da sem izven nevarnosti. Počakala sem pred trgovino, nekaj sto metrov stran od stanovanja. Vedela sem, da nihče od njih nima avtomobila. Bila sem v tolikšni agoniji, da bi šefa zagotovo zbila z avtom, če bi mi prekrižal pot.
Med čakanjem na Jakoba je zapadlo novih petnajst centimetrov snega. Vsak centimeter posebej sem očistila z vozila, da me ne bi ujeli nepripravljeno. Končno se je pripeljalo šefovo vozilo, s katerim sta šla lojalna delavca na pot. Z ročno zavoro je Jakob naredil nekaj velikih krogov, v pozdrav uspešnemu pobegu. Prihitel je k meni in me s širokim nasmehom na obrazu dvignil in čvrsto stiskal k sebi. Strašansko me je zeblo v noge, saj sem bile obute le v tanke nogavice. V sobi namreč nisem imela čevljev. Postavil me je na svoje in dajal navodila, kot da me je pravkar izvlekel iz zmajevega žrela in me zdaj spušča na težko pot skozi zmajev labirint na svobodo. Dal mi je še ključe od stanovanja.
S prijaznim sodelavcem sta mi dogovorila vroč čaj, tople nogavice, suhe čevlje in tolažeč objem ob zgodnji, peti uri zjutraj, v njegovem toplem domu. V snežnem metežu sva se odpeljala vsak v svojo stran, srečna, da najini srci ednino vežeta v neskončno dvojino. Midva bova, tudi brezzoba in siva.
„Ti plavaš delfina?“ se je zdrznil Jakob.
Zasmejala sem se, ovila noge še bolj okoli njegovih, da nisem najbolje vedela, kako jih bova kasneje razvozlala in se strastno zagrizla v njegove ustnice. Navdušeno je sodeloval pri navijanju v klobčič, nato sva v trenutku sva obstala. Z ošiljenimi ušesi sva prisluškovala. Tokrat je bil ropot pri vhodnih vratih še glasnejši kot tisti, ki naju je zmotil med igro Male morske deklice. Niti malo se nama ni svitalo, kaj ga povzroča. V strahu sem skočila in zaklenila vrata v sobo.
„Kdo bo pred mano zaklepal vrata, a?!!!“ sva zaslišala. Prepoznala sva glas in obema je podivjalo srce. Vsi udi so otrdeli, ko je v žile brizgnil prvi odmerek adrenalina. Niti vdihniti si nisva upala, da ne bi izdala, da sva v sobi. „Tole je vse moje, jaz tole vse plačam, 600 evrov na mesec. Kdo bo meni zaklepal vrata pred nosom, a?!!!“ Komaj sva razbrala besede, ko je znova počilo.
„Grem pogledat,“ je šepnil moj Jakob. Moje srce se je popolnoma razdivjalo. Slišala sem ga odpreti vrata na koncu hodnika. „Kaj se dogaja tukaj?“ je previdno vprašal.
„Kajj jje, kdo bo pred mano zaklepal, a?!! Jaz sem tukaj šef, ttole je vse moje, jjaz plačam najemnino 600 evrov na mesec, ti pa boš pred mano zaklepal? Ubil te bom!“ je kriče jecljal.
"Kaj pa je narobe?“ je še bolj previdno nadaljeval Jakob. Nato je zaropotalo, kot bi nekdo zdrsnil na eno stopnico nižje. Bala sem se, da je Jakoba potegnil po stopnicah. Moje misli so mrzlično iskale rešitev, ki jo bom sposobna izvesti proti skoraj pol metra višjemu pijanemu šefu. Moje možnosti so bile skoraj nične v boju z več kot dvakrat težjim, nekdanjim profesionalnim športnikom.
„Saj ni nič narobe,“ sem s hodnika zaslišala še drugi znani glas. Nato je zacvili še nasilnežev psiček, ki ga je očitno nekdo pohodil. „Pojdi raje nazaj v sobo,“ je še rekel isti glas. Olajšano sem izdihnila, ko so se trdi Jakobovi koraki približevali sobi. Brez besed je previdno zaprl vrata sobe in jih zaklenil.
„Kdo je šef tukaj, jaz sem šef, tako bo, kot bom jaz rekel!!!“ je kričal, ko je šel z opotekajočimi se koraki mimo sobe. Do kuhinje se je še nekajkrat zaletel v stene, da se je treslo celo stanovanje.
„Najine kajake je vrgel v steno, naredile so se velike luknje,“ je pretreseno rekel Jakob. „Upam, da so smuči cele.“ Legel je, me močno pritegnil k sebi in naju pokril z odejo. „Na pet centimetrov se mi je približal z obrazom, sem mislil, da jih bom dobil. Bi ga porinil, če bi me udaril, pa sem se bal, da bo padel na prijatelja in dekle.“
„Kdo je tukaj obiskovalec?!! A smo v živalskem vrtu, a?!!“ Slišala sva brcanje škatle po hodniku in nato loputanje vrat hladilnika in tistih na balkon.
Razbijanje, loputanje in vpitje sva poslušala še nekaj ur. Zatem je bilo med tihim pogovarjanjem s svojim dekletom slišati še nekajkrat glasno izbruhov nad njo, dokler ni nočnega miru rušilo le še glasno smrčanje pijanca. Oba sva celo noč zaman preštevala ovce, zaspati se ni dalo. Prevračanju ni bilo konca. Stiskala sva se en k drugemu, se objemala in iskala zavetja. Vsake toliko je kdo prav potiho šepnil: “A ti spiš?“ Drugi pa je s široko odprtimi očmi le odkimal. Tresoče roke so znova potegnile odejo do nosu, cela postelja se je združila s frekvenco utripanja najinih src. Oči sva stiskala skupaj, da se mi je zdelo čudno, da se obrvi do jutra niti za hipec niso spojile s spodnjo veko.
Okrog druge ure ponoči so se nama po glavi še vedno preganjali vsi možni vzvodi, vse kar sva kdaj rekla ali naredila in bi lahko vzbudilo tolikšno agresijo. Pred slabim tednom smo sicer imeli dokaj nekonstruktivni sestanek, pred katerim sva šefa, celih štirinajst dni in še dogovorjeno dopoldne dve uri in pol, lovila kot miš okoli vrele kaše. Končno smo se dogovorili za določitev hišnih pravil. Tako sva nad hladilnikom izobesila dve pravili. "Ta hrana ni za obiskovalce" in "za seboj pomij posodo". Nekateri obiskovalci so si privoščili storitve polpenziona, v breme najinega žepa. Jutranje sonce se je prek ošiljenih vrhov posijalo na razstavljeno posodo, blatne odtise čevljev, pasje dlake in blagoslovljeno straniščno školjko.
Ob četrti uri zjutraj je dolgo zvonila budilka. Oba sva bila v trenutku pri polni zavesti, saj bi naju prebudil tudi zvok lasu ob pristanku na tleh. Oba sva se najprej prepričala, ali bujenje ni zbudilo še vročekrvneža. Jakob je po večerni porciji vožnje do Dunaja in nazaj odhajal na službeni sejem v Munchen. Veliki črni kolobarji pod očmi so bili videti kot nevihtni oblaki nad morsko plitvino, ki so jo odražale njegove oči. Zmedeno je zbiral prtljago in na hitro naredil še fotografije ostankov nočnega razdejanja, me poljubil in objel. Na uho sem mu šepetaje zabičala, naj pazi nase, fotoaparat pa hitro potisnila globoko pod vzglavnik.
Pol ure zatem me je zbudilo mrmranje. „Nehaj no, pusti me.“ Očitno je nesodelovanje dekleta pri jutranji telovadbi sprožilo ponoven izbruh tempirane bombe. Iz sosednje sobe sem zaslišala jezno sikanje nad dekletom, sledili so siloviti udarci v tanko steno in kričanje podobno tistemu zvečer. Ustrašila sem se, da bo prišel kar skozi steno. Moje srce je zopet podivjalo. Pritajila sem se, zadrževala dih, z roko otipala ročaj cepina pod posteljo in prisluškovala. Niti sanjalo se mi ni, kaj pričakovati. Vrata sosednje sobe so se glasno odprla in s težkimi koraki je ponovno prirobantil k vratom, za trenutek postal in nerazumljivo momljal in nadaljeval proti kuhinji. Razmišljala sem, koliko snegolovov je pod oknom in koliko metrov poleta me čaka po odskoku s strehe na tla. Razbijanje v mansardni kuhinji je zbudilo njegovega prijatelja. Ta ga je skušal pomiriti. Skrila sem se pod odejo, zadrževala dih in s tresočim palcem komaj zadela osmico za hitro klicanje in gumb kliči. Zdelo se mi je da zvonjenju ne bo konca, ko se je zaskrbljeno oglasil Jakob.
„Spet se je začelo... Strah me je, ne vem kam naj pobegnem, če pride v sobo.“ sem spregovorila v telefon tako tiho, da se nisem slišala niti sama.
„A želiš, da obrneva in prideva nazaj?“
„Ne vem. Ne morem skozi vhod, ves čas hodi mimo vrat.“
„Skoči skozi okno, že obračam. Prideva čim prej!“ Jakob je očitno slišal dogajanje na moji strani linije.
Skočila sem s postelje, v glavi mi je razbijalo, da nisem mogla niti misliti. Nase sem navlekla jopico in zimske hlače, okrog vratu sem obesila torbico. Zlezla sem na okenski okvir. Na srečo sva pred dnevi čistila sneg z okna, zato v spominu nisem izbrskala nobenega snegolova. Priprla sem okensko krilo, za vsak slučaj torbico postavila v naročje, da se ne bi kje zataknila in zdrsela po strehi. Po mačje sem odskočila prek žleba in se do kolen mehko zarila v sneg. Prebila sem se do vhodnih vrat in prisluhnila. Nevarnosti ni bilo, zato sem stekla po lesenih stopnicah na cesto, kjer sem obstala kot vkopana. Z balkona so se slišali glasovi. „Če nadaljujem, me bosta videla.“ sem pomislila. Mrzlično sem razmišljala, po kateri poti lahko prikrito pobegnem. Glasovi so končno izginili v notranjosti. Pognala sem se v dir proti parkirišču. Kot ponorela sem z avtomobila čistila debelo plast svežega snega, nato skočila vanj in obrnila ključ. Čakanje na ogrevanje dizelskega motorja se mi je zdelo neskončno. Prešinilo me je, da sem vse svoje ključe pustila v zaklenjeni sobi. "Pod streho je lestev, če bo prekratka, bova lahko odklenila ključavnico z zunanje strani," sem razmišljala naglas. Globoko sem vdihnila in kar se da previdno odpeljala. Avtomobil je s podvozjem ril po beli odeji, ko sem dobila sporočilo.
„Sva že blizu, čez 15 do 20 minut bova tam. Ne moreva hitreje, na cesti je ogromno snega.“ je pisal Jakob. Malo me je skbelo, kljub temu, da je odličen in zbran šofer, zato sem takoj odgovorila, da sem izven nevarnosti. Počakala sem pred trgovino, nekaj sto metrov stran od stanovanja. Vedela sem, da nihče od njih nima avtomobila. Bila sem v tolikšni agoniji, da bi šefa zagotovo zbila z avtom, če bi mi prekrižal pot.
Med čakanjem na Jakoba je zapadlo novih petnajst centimetrov snega. Vsak centimeter posebej sem očistila z vozila, da me ne bi ujeli nepripravljeno. Končno se je pripeljalo šefovo vozilo, s katerim sta šla lojalna delavca na pot. Z ročno zavoro je Jakob naredil nekaj velikih krogov, v pozdrav uspešnemu pobegu. Prihitel je k meni in me s širokim nasmehom na obrazu dvignil in čvrsto stiskal k sebi. Strašansko me je zeblo v noge, saj sem bile obute le v tanke nogavice. V sobi namreč nisem imela čevljev. Postavil me je na svoje in dajal navodila, kot da me je pravkar izvlekel iz zmajevega žrela in me zdaj spušča na težko pot skozi zmajev labirint na svobodo. Dal mi je še ključe od stanovanja.
S prijaznim sodelavcem sta mi dogovorila vroč čaj, tople nogavice, suhe čevlje in tolažeč objem ob zgodnji, peti uri zjutraj, v njegovem toplem domu. V snežnem metežu sva se odpeljala vsak v svojo stran, srečna, da najini srci ednino vežeta v neskončno dvojino. Midva bova, tudi brezzoba in siva.
Posts
0 komentarjev:
Post a Comment