Migalinček

Mamici je trebuh že tako narastel, kot da se namesto drobnega pol metra notri skriva dvometrski dolgin. Vsake toliko smo za vsak slučaj pokukali, če odkod že štrlijo zgubane ročice. Zadnje dni je ta velikanska žoga, poleg maminega naročja, zasedla še zajeten konec kavča in izrinila moževo crkljanja željno bučko ter v plenico zavito rito velikanskega škrata Cviligoja. Kar naprej sta namrgodena tiščala vsak z ene strani, da je moral Migalinček z vsemi silami tiščati narazen vbočene stene svojega doma.

V strahu, da se bo še tako nenasitno redil, smo ga vsi prismuknjenci skozi steno trebuha šepetaje vabili v naš svet. Čez mamičin obraz se je raztegnil prijazen nasmeh, izpod očal pa so se hudomušno iskrile oči. Cel večer smo zganjali cirkus okrog malega, še zapakiranega dinozavrčka. Cviligoj je kot navit pritiskal z ošiljenim kazalčkom na vroč in izbočen popek. Očka je tekal vsepovsod za otroškimi vozili in stroji, Migalinčku pa o vsem navdušeno pripovedoval. Mama se je ubadala s krotenjem pričakovanja in radostnimi spomini na svojo prvorojenko, ata pa so izdajali le privihani ustni kotički. Jaz se nisem mogla nagledati teh čudnih akrobacij in oblik, ki jih je povzročal Migalinček. Le kako je mogoče, da ta velika žoga ne poči?
Že naslednji dan se je naveličal obrokov v pretesni, žogasti postelji. ...in smo začeli. Dirko namreč. Tokrat smo se je lotili bolj strateško, saj smo vadili že pri Cviligoju. Super očka je namrščeno premeril dimenzije nosečnice, nato odstranil prednji avtomobilski sedež, da je ženo in njen trebuh posadil kar na zadnjega ter tako brez težav zaprl avtomobilska vrata. Bliskovita vožnja se je nadaljevala na bolniški postelji. Mamica je trdno držala trebuh, da ga ne bi izgubili. Vrata in podboji so leteli povprek vse do parkiršča v porodni sobi. Tam sta dve babici z velikimi mišicami pomagali mamici iztisniti Migalinčka, da ne bi zamudil slastnega obeda. Velikanskim mrkim stricem so na čelu utripale žile, ko so očku preprečevali, da bi zdravnika, ki je njegovega sinka vlekel za glavo, naučil kozjih molitvic. Hip zatem je v njihove ušesne bobniče trčil tanek glasek. Sile vseh so popustile, iz zdravnikovih rok je slepo v pozdrav vanje zrl Migalinček. V mamičinem naročju je še enkrat močno zatulil, da je bilo vsem jasno, da se je družina povečala za krepkega frkolina. Vsi štirje so to decembrsko noč zaspali kot ubiti.

Vsej vadbi navkljub smo ponedeljkovo večerjo zamudili vsi razen Migalinčka. Naslednji dan smo zato dirjali že navsezgodaj. V hitrostnem nakupovanju in skorajšjim ujemanjem nakupovalnega listka z vsebino vozička sem slavila jaz. Manjkajoče je dopolnil super očka v drugem nakupovalnem krogu, v isti sapi pa pometel s konkurenco ekspresnih dostavljalcev. V kuhinji je slavila mama s sirovimi vrtnicami in herojsko obrambo, da te niso izginile neznano kam še pred večerjo. Še zadnja lovorika je pripadla atu, za ohranjevalca mirne krvi, saj je bil le za mišjo dlako manj raztresen od vseh nas in ker se pleničkar Cviligoj zaradi pomembne večerje ni prepuščal drami in dalje potiskal svoj rdeči tovornjak, ki si na relaciji kuhinja-dnevna soba ni mogel privoščiti zamud.

Večer se je pritihotapil prek polj in zavil hišo v temo. Hiteli smo še z zadnjimi pogrinjki, nato pa upehani sedli k večerji. Veselo smo kramljali, si na fotografijah ogledovali Migalinčka in se veselili jutrišnjega obiska. Le Cviligoju so lička močile solzice, saj ni mogel razumeti kam je izginila mamica. Ko bi le vedel o vznemirljivem presenečenju, ki sta mu ga pripravila neučakana mamica in očka v porodnišnici.