On ni kriv, krivo je vino!

Celodnevno delo me je popolnoma oželo. Kot cunja oprana s pol litra dodatka za mehčanje perila, sem se razpotegnila v zvezdast položaj na široki postelji. V nogah je utripala, prek dneva zgoščena venozna kri, ki jo je zmanjšan pritisk potiskal v srce in od tam na oddih v pljuča. V stene želodca je še vedno butala zadnja, izdatna pošiljka čaja, ki je v velikih pljuskih spreminjala skoraj statično vsebino žil v deročo reko. Zaprla sem oči in odzvanjanje vprašanj, ki so jih ves dan zastavljali vedoželjni mlečnozobci, je počasi potihnilo.

Fik, 3.del

„Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na sveti si, da sam si SONCE

in da s sveta odganjaš-SENCE.“

TONE PAVČEK

Z zgornje postelje se je zaslišalo dihanje globoko spečega smrčača, z občasnimi glasnejšimi vložki, ki so me predramili. Šla sem v kopalnico na zmenek z jutranjo higieno. Zadovoljen izraz se je prikazal v zrcalu. Nikogar nisem želela srečati, dokler ne bom vsaj malo bolj urejena. Prste sem zakopala med lase in si jih nežno razčesala, iz gnezda v pričeski podobno obliko. Opaznejše modrikaste lise pod očmi so potrdile nemiren spanec. Zabavo, ki je dosegla vrh preden sem legla, so razpletali dokaj dolgo. Prava melodrama, polna dialoga, z občasnimi pevskimi vložki in pivskimi vzkliki me je še dolgo vračala med budne.

Spodrsljivček

Živim zavit v sivo tkanino, kamor svež vetrič ne zaide, okrog in okrog ujet med stene nekakšnega ponošenega terarija. V njem živi čudno število majcenih, drobnih, gomazečih prebivalcev. Večina izmed njih nima niti oči, nosu, sploh nima ničesar podobnega ljudem. V resnici jih niti ne vidim, samo strašansko me grizejo, žgečkajo in srbijo. Tukaj trenutno živim s še štirimi bratci, a vsi se vsak dan nekajkrat preselimo.