Čebelica Cilka

"Juhuhu, konec šooolee!" Cilka je navdušeno odbrenčala skozi modro lino šolskega panja. 

Celo zimo se je mučila z Medoslovjem, brenčala od jeze, a ji nikakor ni uspelo prepričati stare mučiteljice. Gospa Medoslovka, ki je krila že nekaj let niso več vzdignila niti za en čebelimeter od tal, je imela trdo voljo kot kokosov oreh. Za to, da si s predmetom opravil, je bilo treba zdrdrati vse vitamine in ostale medosestavine,  brez miga s tipalnico! Nesrečna Cilka je bila med spraševanjem vedno tako prestrašena, da je odmigala celovito telovadbo.

Doma, v majcenem rdečem panju, na robu lipovega gozda, je na vse kriplje vadila medoslovje. Mama je spraševala, Cilka pa dan za dnem drdrala vseh devet glavnih sestavin tako, kot je hotela Medoslovka, ki je poučevala kar skozi okno učilnice, saj se ta niti po najstrožji tedenski dieti nikakor ni mogla stlačiti skozi razredno lino. No, na konec je Cilki v spričevalo prilepila dve cvetki, čeprav je znala za šest. 

Gospa Lipova je hčerkici za spodbudo, k vbijanju medoslovja v glavo, obljubila počitnice onkraj regratovega travnika. Tako je že dva dni nestrpno preletavala iz stropa na tla, ven, noter, čistila krilca,  brusila tipalke, dvakrat prečesala vse črne in trikrat vse rumene proge, brenčala v krogih in čakala, da očka končno pride domov. Prtljago je že natlačila v prenatrpano torbo iz bukovega lubja, jo zavezala z vrvjo iz suhe pasje trave in mukoma postavila pred vhod. 

Sivobradi očka je bil v službi vedno tri dni skupaj. Domov je hodil s toliko cvetnega prahu, da sta njegovi široki, ploščati in kosmati zadnji nogi bili videti kot dve gromozanski cvetačni glavi. Z mamo sta ga pričakali s polno želodovo kapico nektarja in poslušali, kako ga je skoraj sklatil krivozobi mačkon.

Ta je prežal na najbolj cvetoči lipi, dokler niso imeli vsi troti polne noge prahu. Tako obteženi namreč težko vzletijo, zato maček Lenuh vselej čaka pretegnjen vzdolž najvišje veje. Tam, kjer so najlepši cvetovi, iztegne svoj sluzasti črno-rožnati jezik v trenutku, ko se s cveta požene trot. Svinčeno težke noge po vzletu potegnejo nepazljivega trota dovolj proti tlom, da Lenuhov jezik mljaskne in podkožna tolšča ostane neogrožena. A pregnani brenčači, kot je očka, na list narišejo trota iz cvetnega prahu, ki ga požeruhu pred gobcem spustijo na tla. Trapasti maček se vsakokrat z režečimi očmi požene za njim in  šele v letu spozna, da se bo že spet s celim kožuhom razmazal po podlagi, posmrkal cvetni prah, potem dvakrat na vse kremplje kihnil in s poklapanimi brki odšepal domov.

Gospod Lipovec ni niti utegnil pristaviti modrosti k pripovedi, ko je Cilka že s torbo med krili brenčala pri izhodu. 

"No, nestrpnica, naj dokončam raje med letenjem?" se je jezil in s kratkim jezičkom oblizoval ostanke kosila.

Vsak s svojo prtljago so leteli visoko nad živobarvnim travnikom, odzdravljali prijateljem in buljili v neznani svet. Kar naenkrat se je pred Cilko, prav od nikoder, vzelo gromozansko bitje brez kril, z dvema glavama. Iz spodnje, dlakave glave je rastlo telo na štirih nogah, z repom. Iz ust, z eno vrsto piškavih zob, se je prek travnika razlegalo gromko, vznemirjeno rezgetanje. Zgornja glava, s pristriženimi ušesi, pa je bila videti spojena s telesom zajca brez dlake, zavitega v oklep, čepečega na hrbtu spodnje polovice in panično krilila s krajšimi prednjimi nogami, v kateri je bila nekakšna vrv. 

Sivobradi očka je bil v službi vedno tri dni skupaj. Domov je hodil s toliko cvetnega prahu, da sta njegovi široki, ploščati in kosmati zadnji nogi izgledali kot dve gromozanski cvetačni glavi. Z mamo sta ga pričakali s polno želodovo kapico nektarja in poslušali kako ga je skoraj sklatil křivozobí mačkon.

Ta je prežal na najbolj cvetoči lipi, dokler niso imeli vsi troti polne noge prahu. Tako obteženi namreč težko vzletijo, zato maček Lenuh vselej čaka pretegnjen vzdolž najvišje veje. Tam kjer so najlepši cvetovi, iztegne svoj sluzasti črno-rožnati jezik v trenutku, ko se s cveta požene trot.

Svinčeno težke noge po vzletu potegnejo nepazljivega trota dovolj proti tlom, da Lenuhov jezik mljaskne in podkožna tolšča ostane neogrožena. A pregnanci brenčači kot je očka, na list narišejo trota iz cvetnega prahu in ga požeruhu pred gobcem spustijo na tla. Trapasti maček se vsakokrat z režečimi očmi požene za njim in šele v letu spozna, da se bo že spet s celim kožuhom razmazal po podlagi, posmrkal cvetni prah, potem dvakrat na vse kremplje kihnil in s poklapanimi brki odšepal domov.

Gospod Lipovec ni niti utegnil pristaviti modrosti k pripovedi, ko je Cilka že s torbo med krili brenčala pri izhodu. 

"No, nestrpnica, naj dokončam raje med letenjem?" se je jezil in s kratkim jezičkom oblizoval ostanke kosila.

Vsak s svojo prtljago so leteli visoko nad živobarvnim travnikom, odzdravljali prijateljem in buljili v neznani svet. Kar naenkrat se je pred Cilko, prav od nikoder, vzelo gromozansko bitje brez kril, z dvema glavama. Iz spodnje, dlakave glave je rastlo telo na štirih nogah, z repom. Iz ust, z eno vrsto piškavih zob, se je prek travnika razlegalo gromko, vznemirjeno rezgetanje. Zgornja glava, s pristriženimi ušesi, pa je bila videti spojena s telesom zajca brez dlake, zavitega v oklep, čepečega na hrbtu spodnje polovice in panično krilila s krajšimi prednjimi nogami, v kateri je bila nekakšna vrv. 

"Zdrži še malo. Midva bova z brenčanjem spravila jahača ob pamet in če bo po sreči, bo na glavo telebnil s konja," je vpijoč zdrdral očka.

Rečeno, storjeno. Jahač se je kar do ušes zapičil med cvetlice in nepremično obstal, konj pa je oddirjal v gozd. Starša sta z grizali v trenutku opravila z nitjo, s katero je bil gumb prišit. Vendar Cilka z gumbom na želu, vsej mili volji navkljub, ni mogla vzleteti. 

"Žena, ti potiskaj Cilkino želo ven, jaz pa bom držal gumb pokonci," se je domislil oče. "Cilka, močno mahaj s krilci!" 

Leže na hrbtu je gospa Lipova silno potiskala z nogami, da je očeta kar prestavljalo. Naenkrat je Cilko  z želom vred izpljunilo! V loku je odfrčala v marjetico, se od nje odbila visoko v zrak in pristala v jahačevem grlu. 

"Presveta Matica Pomagalka, kaj sva storila?! Pojedel jo je!" je obupano kriknila gospa Lipova. Njen mož pa je že ihtavo nabiral cvetni prah. 

Še preden je jezdec uspel pogoltniti, sta ga s prahom posula po nosu. Tako ga je požgečkalo, da jima je med: "a...A...AAAbčih!!!!" izpulilo skoraj vse dlake, Cilka pa je med kapljicami sline poletela iz črne luknje.
Ko sta starša priletela k njej, se je jokajoč drgnila po zadku. Ta jo je najslabše odnesel. Pomagala sta ji na noge, obrisala solze in jo ljubeznivo stisnila med progasta trebuha. S tipalkami sta ji lepila poljubčke na lička, saj sta bila presrečna, da je njuna malčica v enem kosu.

No ja, skoraj v enem kosu. Nalomljeno Cilkino želo je dobilo mavec, zaradi katerega je na počitnicah imela medošteto občudovalcev. Vsi so želeli biti njeni prijatelji in poslušati o čarobnem cvetnem prahu, ki je premagalo dvoglavo pošast. 

"Očka, dokončaj svojo pripoved," je zadnji dan čudovitih počitnic moledovala Cilka. 

"Hja, hotel sem reči, da je bolje en panj pameti kot satnik moči!" 

Od takrat je Cilka k Medoslovju hodila brez tipalk, na počitnice pa s polno malho čarobnega cvetnega prahu.