May 04, 2015

0

Brezrep

Dežne kaplje velikosti vrtnih jagod so se usule prek hriba, iz katerega so kot svizci štrleli klobuki spomladanskih gliv. Kaplje so se združile v luže, velike kot pomaranče, se prelile po nakloninah in s seboj pomile delce prsti, lanskih vejic in listja. Tanke črte potočkov so prepredle breg, se stekale v večje, slednje v še večje, se združile in zmešale kapilarno mrežo kavne barve, da je vse drlo skozi kanjon.

Črno telo z rumenimi pikami je drpalilo po na pol prepereli bukovi stelji, ki je kot velikanski raft na Zambezi drsela s tokom. Štiri triprste nožice so hitele, a kap je bila daleč... zgoraj. Usula se je toča vej in kamenja. Brezrep se je stisnil k mrzlim tlom in klical vse kuščarske angele na pomoč. Prva pošiljka se je odbila čezenj, v drugi pa mu je debela smrekova veja na hrbet počila buško in ga zbezala s kritja. Gube pobočja so mu stresale pamet, vse dokler ni telebnil v srborite valove naraščajočega potoka.

"Fuj, sedaj pa še kopanje!" si je mislil Brezrep, medtem ko je poskakoval kot fižol v kipeči čorbi restavracije za ljubitelje narodnih jedi.
Vsake toliko je pljusknil v mirnejši kontratok, zajel sapo in že ga je posrkalo nazaj. Pri naslednjem vdihu ga je v nos dregnil neznan vonj. Medtem ga je večji val odplaknil v bazen spodaj, rodeo pa je zamenjal vodni vrtiljak. Krožeč v velikih krogih je med plavjem uzrl Živkota.
"O, imaš tudi ti slab dan?" je zabrbotal.
"Sploh... si ne moreš... predstavljati!" je med bljuvanjem kričal Živko.
Brezrep je razprl vitke prste in si zaželel plavalno kožico, da bi ujel Živkov krožni ritem. Ko sta se končno srečala, je Živko izpljunil še zadnji kolobar deževnika.
"Pfej! Današnjega zajtrka ne bo na mojem kurjem britofu," je dejal in z repom oploskal vbočen trebuh.
"Si se vsaj mastil, moj se še valja v prstni marinadi!" je s krulečim želodčem vpil Brezrep.
"Potreben bo premik na kopno, sicer se bova pošteno odžejala!" je zaskrbelo skoraj 26 cm dolgega Živka.
Stežka sta že držala glavi nad gladino, zato sta na življenje in smrt migala s triprstimi okočinami, se zvijala od glave do zadnjega vretenca repa, a preklemane ponve kanjona niso imele niti enega samega robu, da bi odbrusila pete iz godlje.
Neuspešna sta se mukoma prekobalila prek robov valov na hrbet k počitku.
"A tebi tudi nese smrad pod nos?" je zanimalo Brezrepa.
"Uf ja, že prejšnji teden so bili tukaj. Odvratno."
"Kdo?" je poizvedoval manjši Brezrep.
"Smrdeči štirinogi dolgini! Velikanski so in hodijo po zadnjih dveh. S seboj nosijo ogromne črve, po katerih se potem spuščajo prek sten. Prikažejo se od nikoder, kriče v smrtnih bolečinah padejo v tolmune in izginejo kot kafra. Na glavah nosijo kupolo kot želod. Večkrat sem jih že videl." je pojasnjeval Živko.
"Prejšnji teden me je v tolmunu pod podlesno veternico tako dolgo žvrkljalo, da nisem več imel vseh doma. Sem že naredil križ čezme, ko me je nekaj toplega vzelo iz vode in odložilo na udobnem mahu. Napihnjen kot krastača Ropuha, da me je bilo manj podolgem kot počez, sem se skoraj skotalil nazaj v potok. Menda ne misliš..."

"Poglej Šodr, tadva se že tako dolgo kopata, da že malo dišita po cipresah." je zaskrbelo kratkolaso štirinogo dolginko z belo čelado.
"A niso močeradi strupeni? Raje se ju ne dotikaj!" je modro svetoval Šodr.
"So, za čebele in muhe!" se je ponorčevala.
"Veliko večja od muhe nisi," je vrnil zbadljivko pokončnež, okoli pasu ovešen z žvenketajočo ropotijo.
"Z Matildino koso pritisnjeno na vrat nista videti pretirano divja." je odbila odvečno previdnost in naložila obe utrujeni in prepojeni telesci v rokavice skrito drobno dlan. Z levjim skokom se je pognala na hrbet v vodo. V čvrstem primežu visoko nad gladino sta se močerada tiščala drug ob drugega, dokler ju ni odložila na udoben mah in pokrila z bukovo odejo.
"A jima boš dala še umetno dihanje?" je sitnaril Šodr.
"Dobra ideja! Verjetnost spremembe katerega v princa je večja kot pri tebi." je zabrusila in krohotaje štrbunknila na zadnjico ter izginila v mehurčkih pod toboganom.
"Smotka!" je še iztisnil med zobmi kanjonar in tuleč od navdušenja odvihral za njo.

"Uf, tako mi je že šlo za nohte, da mi je prijalo tiščati glavo pod tvojo pazduho."
"Vedno sem ti na voljo, če naju le smrdljivka podaljša na suho." je olajšano izdahnil Živko medtem ko so sta se po brodolomsko nastavljala toplim sončnim pramenom.

0 komentarjev:

Post a Comment