Fik, 1. del

"Toplo je sonce, topla jopica,

topla prijazna beseda,

a najbolj topla deklica, ko me s srcem pogleda."

TONE PAVČEK

V globok prtljažnik sivega kombija so se, kot zadeti glineni golob, razleteli potovalna torba in smučarska oprema. Ob pogledu na torbo sem se spomnila na popek ješčega uradnika, ukleščenega med srajčne gumbe, ki me je predvčerajšnjim postavil pred vrata, na katerih je bil obešen malomarno spisan bel urnik. Menda je za kar deset minut podaljšal delovnik, ker se po dvournem čakanju v vrsti, za mednarodno vozniško dovoljenje, nisem pustila odgnati. Na koncu mu je uspelo najti iglo v senu in me je vseeno poslal pred vrata tako besno, da sem v mislih izdelala brezhiben, briljanten načrt o zmanjšanju izpravnosti njegovega avtomobila. Slaba vest mi je preprečila vandalizem nad zeleno pločevino, ko sem čez dobrih pet minut na parkirišču videla škatlast drobižek, do zadnje molekule napolnjen z gospodom iz urada.

Od rje načet avtomobil je poskakoval v usklajenem ritmu s temnimi prameni, od gela zlepljenih las, ki so Fiku padali prek oči, medtem ko je sede in kleče poskakoval po prtljažniku. Na svoje mesto v vozilu je čakal še moj par smuči in palic, čelada, smučarski čevlji in ena napol prazna torba. Fik je prestavljal svoje slalomske, veleslalomske, turne smuči, dva para smučarskih čevljev, troje pare palic, čelado, dve natlačeni torbi in še ogromno škatlo hrane in še dve vreči zelenjave, ki mu jih je včeraj prinesla mama. Med asistiranjem sem se zadovoljno nasmihala izpod bele kape z modrimi cvetovi. Nadvse zabavno je bilo opazovati moškega v boju z lastno kramo.

"Spakirala si za cel avtobus, kdaj pa pridejo še drugi?" je godrnjal.

"Ali gre še kdo z nama?" sem se začudila.
"Povsem verjetno, glede na količino tvoje prtljage." je pomignil k štirim raztresenim kupčkom okoli mene. 
"Ah to... Jaz ostanem en teden. Ti greš za celo sezono?" sem odvrnila hudomušno, medtem ko se mu je noga zataknila med dvoje njegovih smuči. Obstal je, se zravnal, da so se mu na čelu zasvetile drobne potne kapljice. Njegove temne, zeleno-črne oči so se srečale z mojimi, nato je hitro vzel moje bele smuči, poslikane z obrazom iz modrih maori vzorcev in mi obrnil hrbet. Kljub temu je moje oko zaznalo tanke rožnate lise, ki so se razpotegnile prek njegovih lic, kot meglice prek polj v zimskem mraku.

Dober teden uživanja na dveh tisočih višinski metrov, je obljubljala internetna razglednica s štiribarvnim zemljevidom prog. Strmela sem vanjo in sanjarila, dokler se mi ni kava, v srčkastem zelenem lončku, z dvema  puhastima ovcama, ohladila. Pri enaindvajsetih grem na prvi dopust. Eno leto starejši Fik je s starši hodil na tedenske športne počitnice že, ko mu je pod nosom še stala zelena sveča. Meni je ostal samo kisel obraz in oblak izpuha za sosedi, ki so jo prvi dan počitnic, pet čez peto popoldne, ucvrli nekam v osrčje dežele snežink, vlečnic in ratrakov.

"Gremo smučat!" je po treh neuspešnih vžigih zavriskal Fik in skočil s sklopke na plinsko stopalko, da se je  vdrla v  karoserijo pod njo. Zadnja, pogonska kolesa so se najprej vrtela v pesku, nato pa je profil gum zagrizel v čvrstejšo plast, zato je zadnji konec avtomobila zavrtelo za skoraj četrt kroga. V globokih vijugah nama je Škoda izsilila mesto v prometu, da so se oglasile hupe jeznih voznikov.

Drvela sva skozi rumeno luč na semaforju, sekala ovinke, poskakovala prek lukenj na asfaltu, prehitevala po snegu in ledu in po šestih urah, v enem kosu, priletela v apartma. Fikovi prijatelji so naju pričakali stisnjeni med leseno pohištvo dnevne sobe. V roke so nama takoj potisnili kozarca pijače z mehurčki, ki so kot kapljice vode na vročem olju poskakovali nad gladino. Nervozo sem na dušek zalila z ostro alkoholno mešanico in jezik se mi je končno odlepil od mehkega neba. Ozirala sem se po stolih in zofah, ki so bili zasedeni z zadki različnih velikosti, ko se mi je približal obraz z dvema vrstama očarljivo razvrščenih belih zob.

"Hej, Fik mi je povedal, da potrebuješ smučarske inštrukcije," je rekel z rokami potlačenimi v žepe in si me temeljito ogledal. "Ime mi je Jon, s štori sicer nimam potrpljenja, ampak jutri boš šla vseeno z mano, da boš videla vsaj kakšen dober zavoj."

"Ta bistri nagovor si moraš zapisati med največje uspehe svojega življenja," se je obrnilo k meni dekle s sinjimi očmi in gostimi, kratkimi trepalnicami. Nadutežu se je zahvalila za hiter preračun mojih motoričnih sposobnosti in me potegnila predse. Na tla je vrgla svojo debelo, prešito blazino in me, kot neubogljivega psička posedla in stisnila prek ramen med mesena stegna. S toplimi prsti, ki so spominjali na surove čevapčiče, mi je razpela lase in spletala tanke kitke. 
"Jaz sem Darja." je rekla zatikaje, v prijetnem narečju.

"Žuža." sem v odgovor pomolila roko.

Na kratko je karakterno uokvirila vsakega izmed desetih ljudi, nato pa brez ovinkarjenja uokvirila še mene.
"Fik mi je veliko pripovedoval o tebi. Všeč si mu," je udarila žebljico na glavico. Nežno me je potegnila za kite, da sem obrnila glavo in se z drobnimi očmi zazrla vame ter čakala na odgovor.