Fik, 2.del

„Človek ne dozori

do svojega obraza

brez smeha in čenčarij

in ne brez poraza.“

TONE PAVČEK

Ravno v pravem trenutku se je primajal Jon in se nagnil k meni tako blizu, da sem se zdrznila. „Hej lisička, kam si zbežala? Prinesel sem ti pijačo, da ne boš jutri stala kot smreka na smučeh.“ Pred obraz mi je sunkovito pomolil napol prazen kozarec piva, da me je tekočina jantarjeve barve poškropila po licih. Po vsej verjetnosti je druga polovica ostala na kratkih majicah in športnih hlačah ljudi, ki so mu stali na poti.

„Hvala za prho“, sem pripomnila hladno.

„Vam na uslugo, lisička“, je zakrilil z rokama, se spotaknil ob Darjino stopalo in namesto priklona sem dobila še drugo pošiljko piva.

„Ti si džentelmen! Razmisli, kako se ji boš odkupil.“ Darja ga je ostro pogledala, ko je brskala po pisani žakljasti torbici za papirnatimi robčki. Vsi trije sloji niso mogli navzeti vse mokrote, zato sem se dvignila s tal, da bi si šla preobleč po pivu navonjeno majico.

„No, pa si mi skočila v roke“, je zaškripal in me zgrabil okrog pasu, da se nisem mogla niti premakniti.

„Pusti me“, sem se hoteal izviti, pa me je še bolj stisnil. „Au, boli me! Kaj ti je?“ in še preden sem si izborila svobodo je z dvema dolgima korakoma prišel Fik. Z desnico je močno stisnil Jona za nadlaket, da so se med prsti razlezle mesene izbokline. Biceps se je, pod kratkim rokavom modre majice, z obkroženo rumeno sličico mamuta, napel, žile na podlakti pa so izstopile. Že tako temne oči so se priprle in skoraj počrnele.

„Spusti jo... Ne bom rekel dvakrat.“ Njegov glas je bil globok in temen, kot Marianski jarek v Tihem oceanu. Na skoraj enajst tisoč metrih pod morjem, kamor niti kisik in sončni žarki nočejo, nudi dom številnim mikroorganizmom. Bakterije na tej globini prenašajo tlak, ki je tisočkrat večji od tistega, ki ga prenaša dopustnik na ležalniku ob morju. No, Fik je bil v tem trenutku bolj podoben takšni bakteriji na gladini, tik preden se razpoči v neživo naravo.

„Brez panike, z lisičko se samo igrava romantiko“, je pomenljivo pomežiknil in me še bolj stisnil.

„Auuu, boli me! Spusti me že, ti butelj neumni!“ sem skoraj zakričala. Ostra bolečina je švignila prek ledvic. Imela sem občutek, da mi ju je preščipnil na pol. Še preostalih pet Fikovih prstov se je takoj zajedlo v meso Jonove druge nadlakti, da je ta kar tanko pisknil od bolečine. Sunkovito ga je potegnil, kot preprogo pogrnil po tleh in mu pokleknil na ledveno hrbtenico. Z mize je vzel orošen kozarec piva in z njim Jonu oplaknil obraz.

„Hladna prha za vročega žigola.“ se je nasmehnil skozi stisnjene bele zobe.

„Tebi se meša, saj sem jo samo stisnil k sebi.“ Jon je komaj lovil sapo.

Fik se je dvignil in postavil prijatelja na tanke noge. Potegnil ga je k sebi, mu pogledal v oči in rekel: „Kar ženska reče, to misli, še posebej, če nečesa noče, jasno?!“

Jon ni vedel ali se ima bati ali smejati. S Fikom sta se ravsala nazadnje še kot fantiča, a kljub temu, da je vedno mahal z belo zastavico, je tokrat prvič dobil občutek, da je med njima Kitajski zid.

Zavedla sem se, da stojim kot spomenik padlemu. Mokra majica je razkrila sleherni detajl čipkastega nedrčka pod njo in pritegnila poglede na dva napeta hribčka. Nerodno sem se prerinila mimo in gledala raje v tla. Oči sem imela velike in vodene kot ranjen srnjaček, ko mu srenec zareže v goleni. Darja me je za roko odvedla v majhno sobico. V njej je bil nizek pograd, na videz bolj primeren predšolskim otrokom. "Če se bo Fik na spodnjem usedel, me bo z glavo odbil skozi okno, če bo ležal na zgornjem, je velika verjetnost, da me stisne v sendvič z rezino iverne plošče," sem razmišljala. Pobrskala sem za majico in se preoblekla.

„Si OK? Nisem še videla Jona, da bi se vedel tako psihopatsko. Očitno se mu je ob pogledu nate zavozlalo kolesje v glavi,“ je rekla privlačna svetlolaska. Na bradi se ji je bleščala jamica, bled obraz pa je bil posut z drobnimi pegami.

„Ustrašila sem se, drugače pa sem dobro.“ sem odvrnila neprepričljivo. V novi druščini sem vedno nepoboljšljivo tiha. Še preden se mi je uspelo poboljšati, se je med vrati pojavil Fik.

„Te prepustim Batmanu,“ je rekla Darja in naju pustila sama.

„Ti je kaj naredil?“ je zaskrbelo Fika. Stopil je tako blizu, da sem vohala milo, ki ga je uporabil še doma. Sladkast svež vonj je pobožal moje nosne luknjice. V misli sem ujela trenutek, ko sonce posveti na, s cvetlicami poraščen travnik, in se rosa s cvetnim prahom ujame na hladno jutranjo sapo, ki jo z globokim vdihom potegnem skozi razširjene nosnice.

V grlu me je tiščal cmok, zato sem v odgovor samo odkimala. Stopil je še bližje, da sem na trebuhu začutila zaponko pasu z vzorcem rumene šahovnice, znamke Shred. Vse telo se mi je napelo, kolena sem imela mehka kot maslo na soncu, da sem se skoraj naslonila nanj. Lepo oblikovane prste, z velikimi rožnatimi nohti, je položil na moja koščena ramena. Zaskrbljeno me je ogledoval. Iskrice zelenih oči so preletele območje od glave do nog in ko je ocenil, da nisem utrpela večje škode, je rekel: „En poljub na lice dobiš, pa boš takoj zdrava.“

Moje levo lice je zažarelo kot žerjavica, ko je nanj dolgo pritiskal čvrste vroče ustnice, se zarežal in skozi vrata izgubil v množico. Ugotovila sem, da si stojim na desnem palcu in da se je mojim možganom zagotovo zlajnalo. Pred očmi se mi je odvijala limonada Fitch Buchannon. (Sanjarila sem o Mitchu iz Obalne straže, preobraženem v Fika oz. Fitcha. Gotovo sem bila dovolj na suhem, da v roki ni nosil oranžnega plovca.)

Od vožnje sem bila precej utrujena, družba pa mi ni dišala. Premalo sem popila, da bi se vključila v gostilniške debate, zato sem se slekla in se zrušila na belo odejo spodnje postelje. Vzglavnik iz nekaj gosjih peres je pod mojo glavo doživel supernovo. Po nekaj epizodah obalno-stražne limonade s Fitchem sem trdno zaspala.