Little goat's journey

Born in a tamed family this little goat's heart was different. It was restless, craving for wilderness. But the wire kept her from running outside of home back yard. One day she was standing by the fence, sadly looking at her little legs wishing they were wings, as she perceived she can see over.  She got so excited to only had managed to jump the fence the third time. 

Brezrep

Dežne kaplje velikosti vrtnih jagod so se usule prek hriba, iz katerega so kot svizci štrleli klobuki spomladanskih gliv. Kaplje so se združile v luže, velike kot pomaranče, se prelile po nakloninah in s seboj pomile delce prsti, lanskih vejic in listja. Tanke črte potočkov so prepredle breg, se stekale v večje, slednje v še večje, se združile in zmešale kapilarno mrežo kavne barve, da je vse drlo skozi kanjon.

Črno telo z rumenimi pikami je drpalilo po na pol prepereli bukovi stelji, ki je kot velikanski raft na Zambezi drsela s tokom. Štiri triprste nožice so hitele, a kap je bila daleč... zgoraj. Usula se je toča vej in kamenja. Brezrep se je stisnil k mrzlim tlom in klical vse kuščarske angele na pomoč. Prva pošiljka se je odbila čezenj, v drugi pa mu je debela smrekova veja na hrbet počila buško in ga zbezala s kritja. Gube pobočja so mu stresale pamet, vse dokler ni telebnil v srborite valove naraščajočega potoka.

"Fuj, sedaj pa še kopanje!" si je mislil Brezrep, medtem ko je poskakoval kot fižol v kipeči čorbi restavracije za ljubitelje narodnih jedi.

Migalinček

Mamici je trebuh že tako narastel, kot da se namesto drobnega pol metra notri skriva dvometrski dolgin. Vsake toliko smo za vsak slučaj pokukali, če odkod že štrlijo zgubane ročice. Zadnje dni je ta velikanska žoga, poleg maminega naročja, zasedla še zajeten konec kavča in izrinila moževo crkljanja željno bučko ter v plenico zavito rito velikanskega škrata Cviligoja. Kar naprej sta namrgodena tiščala vsak z ene strani, da je moral Migalinček z vsemi silami tiščati narazen vbočene stene svojega doma.

On ni kriv, krivo je vino!

Celodnevno delo me je popolnoma oželo. Kot cunja oprana s pol litra dodatka za mehčanje perila, sem se razpotegnila v zvezdast položaj na široki postelji. V nogah je utripala, prek dneva zgoščena venozna kri, ki jo je zmanjšan pritisk potiskal v srce in od tam na oddih v pljuča. V stene želodca je še vedno butala zadnja, izdatna pošiljka čaja, ki je v velikih pljuskih spreminjala skoraj statično vsebino žil v deročo reko. Zaprla sem oči in odzvanjanje vprašanj, ki so jih ves dan zastavljali vedoželjni mlečnozobci, je počasi potihnilo.

Fik, 3.del

„Na svetu si, da gledaš SONCE.

Na svetu si, da greš za SONCEM.

Na sveti si, da sam si SONCE

in da s sveta odganjaš-SENCE.“

TONE PAVČEK

Z zgornje postelje se je zaslišalo dihanje globoko spečega smrčača, z občasnimi glasnejšimi vložki, ki so me predramili. Šla sem v kopalnico na zmenek z jutranjo higieno. Zadovoljen izraz se je prikazal v zrcalu. Nikogar nisem želela srečati, dokler ne bom vsaj malo bolj urejena. Prste sem zakopala med lase in si jih nežno razčesala, iz gnezda v pričeski podobno obliko. Opaznejše modrikaste lise pod očmi so potrdile nemiren spanec. Zabavo, ki je dosegla vrh preden sem legla, so razpletali dokaj dolgo. Prava melodrama, polna dialoga, z občasnimi pevskimi vložki in pivskimi vzkliki me je še dolgo vračala med budne.

Spodrsljivček

Živim zavit v sivo tkanino, kamor svež vetrič ne zaide, okrog in okrog ujet med stene nekakšnega ponošenega terarija. V njem živi čudno število majcenih, drobnih, gomazečih prebivalcev. Večina izmed njih nima niti oči, nosu, sploh nima ničesar podobnega ljudem. V resnici jih niti ne vidim, samo strašansko me grizejo, žgečkajo in srbijo. Tukaj trenutno živim s še štirimi bratci, a vsi se vsak dan nekajkrat preselimo.

Fik, 2.del

„Človek ne dozori

do svojega obraza

brez smeha in čenčarij

in ne brez poraza.“

TONE PAVČEK

Ravno v pravem trenutku se je primajal Jon in se nagnil k meni tako blizu, da sem se zdrznila. „Hej lisička, kam si zbežala? Prinesel sem ti pijačo, da ne boš jutri stala kot smreka na smučeh.“ Pred obraz mi je sunkovito pomolil napol prazen kozarec piva, da me je tekočina jantarjeve barve poškropila po licih. Po vsej verjetnosti je druga polovica ostala na kratkih majicah in športnih hlačah ljudi, ki so mu stali na poti.

„Hvala za prho“, sem pripomnila hladno.

Fik, 1. del

"Toplo je sonce, topla jopica,

topla prijazna beseda,

a najbolj topla deklica, ko me s srcem pogleda."

TONE PAVČEK

V globok prtljažnik sivega kombija so se, kot zadeti glineni golob, razleteli potovalna torba in smučarska oprema. Ob pogledu na torbo sem se spomnila na popek ješčega uradnika, ukleščenega med srajčne gumbe, ki me je predvčerajšnjim postavil pred vrata, na katerih je bil obešen malomarno spisan bel urnik. Menda je za kar deset minut podaljšal delovnik, ker se po dvournem čakanju v vrsti, za mednarodno vozniško dovoljenje, nisem pustila odgnati. Na koncu mu je uspelo najti iglo v senu in me je vseeno poslal pred vrata tako besno, da sem v mislih izdelala brezhiben, briljanten načrt o zmanjšanju izpravnosti njegovega avtomobila. Slaba vest mi je preprečila vandalizem nad zeleno pločevino, ko sem čez dobrih pet minut na parkirišču videla škatlast drobižek, do zadnje molekule napolnjen z gospodom iz urada.

Pozor, hud gurman!

"Niti sanja se mi ne, kdaj se je tako potegnila," je dejal oče. Z glavo nagnjeno na stran je ogledoval dekle pred seboj. Ni mogel dojeti, da njegova smrkljica praznuje že 16. rojstni dan. 
"Saj ni čudno, če ji po enem mesecu gležnji kukajo izpod novih hlač," je zavzdihnila mati.

Marjetka je z obema staršema in mlajšo sestrico živela v majhnem stanovanju, v prvem nadstropju hiše, okrašene z živobarvnim balkonskim cvetjem. V pritličju je gospodovala dobrodušna babica, ki je pred leti skrbela za obe navihani, a olikani deklici, kadar so bili starši zdoma. Zdaj pa sta najstnici babici uslugo vračali s pospravljalno štafeto. 
Mlajša sestrica je ves čas uganjala lumparije, zato je bilo prav nemogoče potuhniti se v lasten kot. Mirovni sporazum je Marjetka z nadležno podrepno muho občasno dosegla le z morilskim pogledom, uperjenim iznad črnih očal v eno glavo manjše bitje pred seboj, za vsak primer je imela v roki še muholovec.

Čebelica Cilka

"Juhuhu, konec šooolee!" Cilka je navdušeno odbrenčala skozi modro lino šolskega panja. 

Celo zimo se je mučila z Medoslovjem, brenčala od jeze, a ji nikakor ni uspelo prepričati stare mučiteljice. Gospa Medoslovka, ki je krila že nekaj let niso več vzdignila niti za en čebelimeter od tal, je imela trdo voljo kot kokosov oreh. Za to, da si s predmetom opravil, je bilo treba zdrdrati vse vitamine in ostale medosestavine,  brez miga s tipalnico! Nesrečna Cilka je bila med spraševanjem vedno tako prestrašena, da je odmigala celovito telovadbo.

Cviligoj

"Mmm... kako toplo je tu notri... auč!!! Joj, kaj se dogaja?! Ampak ta postelja je pretesna, ves čas sem moker, nobenega prostora, nič ne vidim..."

Zadnje čase je črnolasemu Cviligoju v maminem trebuščku postajalo pretesno. Nestrpno je čakal, da bo lahko na vso voljo krilil z ročicami, pretegoval drobcene prstke na nogah in se drl na vse grlo, kot pravi človeški mladiček. 

Cviligojeva rdečelasa mamica je izpod očal zrla v veliko žogo v ogledalu, ki ji je zrastla v zadnjih devetih mesecih in se sladko kot med pozibavala v ritmu glasbe.  

"Dovolj imam, brcal bom, dokler mi ne odprejo vrat iz te konzerve!" je dalje razmišljal Cviligoj.

O mojih pisarijah

Brali boste o živalih, rožah, ljudeh, nezemeljskih in čisto resničnih, izmišljenih in zelo izmišljenih likih. O  solzavih in smešnih dogodkih, o strahu in pogumu, o pametnih in še pametnejših, revnih, strastnih, nezapeljivih, lepih in drugačnih,... Preden se lotite požiranja besed, zaklenite vse predale s šolskim znanjem, življenjske modrosti in omejenosti zaprite pot. Razbohoti naj se domišljija, vstopnica v novo dimenzijo knjigožerstva.