„Človek
ne dozori
do
svojega obraza
brez
smeha in čenčarij
in
ne brez poraza.“
TONE
PAVČEK
Ravno
v pravem trenutku se je primajal Jon in se nagnil k meni tako blizu,
da sem se zdrznila. „Hej lisička, kam si zbežala? Prinesel sem ti
pijačo, da ne boš jutri stala kot smreka na smučeh.“ Pred obraz
mi je sunkovito pomolil napol prazen kozarec piva, da me je tekočina
jantarjeve
barve poškropila po
licih. Po vsej verjetnosti je druga polovica ostala na kratkih
majicah in športnih hlačah ljudi, ki so mu stali na poti.
„Vam
na uslugo, lisička“, je zakrilil z rokama, se spotaknil ob Darjino
stopalo in namesto priklona sem dobila še drugo pošiljko piva.
„Ti
si džentelmen!
Razmisli, kako se ji boš odkupil.“ Darja ga je ostro pogledala, ko je
brskala po pisani žakljasti torbici za papirnatimi robčki. Vsi
trije sloji niso mogli navzeti vse mokrote, zato sem se dvignila s
tal, da bi si šla preobleč po pivu navonjeno majico.
„No,
pa si mi skočila v roke“, je zaškripal in me zgrabil okrog pasu,
da se nisem mogla niti premakniti.
„Pusti
me“, sem se hoteal izviti, pa me je še bolj stisnil. „Au, boli
me! Kaj ti je?“ in še preden sem si izborila svobodo je z dvema dolgima korakoma prišel Fik. Z desnico je močno stisnil Jona za nadlaket, da so se med
prsti razlezle mesene izbokline. Biceps se je, pod kratkim rokavom modre
majice, z obkroženo rumeno sličico mamuta, napel, žile na
podlakti pa so izstopile. Že tako temne oči so se priprle in skoraj počrnele.
„Spusti
jo... Ne bom rekel dvakrat.“ Njegov glas je bil globok in temen, kot
Marianski jarek v Tihem oceanu. Na skoraj enajst tisoč metrih pod
morjem, kamor niti kisik in sončni žarki nočejo, nudi dom
številnim mikroorganizmom. Bakterije na tej globini prenašajo tlak,
ki je tisočkrat večji od tistega, ki ga prenaša dopustnik na
ležalniku ob morju. No, Fik je bil v tem trenutku bolj podoben
takšni bakteriji na gladini, tik preden se razpoči v neživo
naravo.
„Brez
panike, z lisičko se samo igrava romantiko“, je pomenljivo
pomežiknil in me še bolj stisnil.
„Auuu,
boli me! Spusti me že, ti butelj neumni!“ sem skoraj zakričala. Ostra bolečina je švignila prek ledvic. Imela sem
občutek, da mi ju je preščipnil na pol. Še preostalih pet Fikovih prstov
se je takoj zajedlo v meso Jonove druge nadlakti, da je ta kar tanko pisknil od
bolečine. Sunkovito ga je potegnil, kot preprogo pogrnil po tleh in mu pokleknil na ledveno hrbtenico. Z mize je vzel orošen kozarec piva
in z njim Jonu oplaknil obraz.
„Hladna
prha za vročega žigola.“ se je nasmehnil skozi stisnjene bele
zobe.
„Tebi
se meša, saj sem jo samo stisnil k sebi.“ Jon je komaj lovil sapo.
Fik
se je dvignil in postavil prijatelja na tanke noge. Potegnil ga je k
sebi, mu pogledal v oči in rekel: „Kar ženska reče, to misli, še
posebej, če nečesa noče, jasno?!“
Jon
ni vedel ali se ima bati ali smejati. S Fikom sta se ravsala nazadnje
še kot fantiča, a kljub temu, da je vedno mahal z belo zastavico, je
tokrat prvič dobil občutek, da je med njima Kitajski zid.
Zavedla
sem se, da stojim kot spomenik padlemu. Mokra majica je razkrila
sleherni detajl čipkastega nedrčka pod njo in pritegnila poglede na
dva napeta hribčka. Nerodno sem se prerinila mimo in gledala raje v
tla. Oči sem imela velike in vodene kot ranjen srnjaček, ko mu
srenec zareže v goleni. Darja me je za roko odvedla v
majhno sobico. V njej je bil nizek pograd, na videz bolj primeren
predšolskim otrokom. "Če se bo Fik na spodnjem usedel, me bo z glavo
odbil skozi okno, če bo ležal na zgornjem, je velika verjetnost, da
me stisne v sendvič z rezino iverne plošče," sem razmišljala. Pobrskala sem za
majico in se preoblekla.
„Si
OK? Nisem še videla Jona, da bi se vedel tako psihopatsko. Očitno
se mu je ob pogledu nate zavozlalo kolesje v glavi,“ je rekla
privlačna svetlolaska. Na bradi se ji je bleščala jamica, bled obraz pa je bil posut z drobnimi pegami.
„Ustrašila
sem se, drugače pa sem dobro.“ sem odvrnila neprepričljivo. V
novi druščini sem vedno nepoboljšljivo tiha. Še preden se mi je
uspelo poboljšati, se je med vrati pojavil Fik.
„Te
prepustim Batmanu,“ je rekla Darja in naju pustila sama.
„Ti
je kaj naredil?“ je zaskrbelo Fika. Stopil je tako blizu, da sem vohala milo, ki ga je uporabil še doma. Sladkast svež vonj je pobožal moje nosne luknjice. V
misli sem ujela trenutek, ko sonce posveti na, s cvetlicami poraščen
travnik, in se rosa s cvetnim prahom ujame na hladno jutranjo sapo, ki
jo z globokim vdihom potegnem skozi razširjene nosnice.
V
grlu me je tiščal cmok, zato sem v odgovor samo odkimala. Stopil je
še bližje, da sem na trebuhu začutila zaponko pasu z vzorcem
rumene šahovnice, znamke Shred. Vse telo se mi je napelo, kolena sem
imela mehka kot maslo na soncu, da sem se skoraj naslonila nanj. Lepo
oblikovane prste, z velikimi rožnatimi nohti, je položil na moja
koščena ramena. Zaskrbljeno me je ogledoval. Iskrice zelenih oči
so preletele območje od glave do nog in ko je ocenil, da nisem utrpela
večje škode, je rekel: „En poljub na lice dobiš, pa boš takoj
zdrava.“
Moje levo lice je zažarelo kot žerjavica, ko je nanj
dolgo pritiskal čvrste vroče ustnice, se zarežal in skozi vrata
izgubil v množico. Ugotovila sem, da si stojim na desnem palcu in da
se je mojim možganom zagotovo zlajnalo. Pred očmi se mi je odvijala limonada Fitch Buchannon. (Sanjarila sem o Mitchu iz Obalne straže, preobraženem v
Fika oz. Fitcha. Gotovo sem bila dovolj na suhem, da v roki ni nosil oranžnega
plovca.)
Od
vožnje sem bila precej utrujena, družba pa mi ni dišala. Premalo
sem popila, da bi se vključila v gostilniške debate, zato sem se
slekla in se zrušila na belo odejo spodnje postelje. Vzglavnik iz
nekaj gosjih peres je pod mojo glavo doživel supernovo. Po nekaj epizodah obalno-stražne limonade s Fitchem sem trdno zaspala.
3 komentarjev:
:)) lepe sanje!
Nasanjala bo cel tretji del. Zadnji čas, da gresta smučat...
Zadnji čas! ;)
Post a Comment